Res je, vsak, ki priklika na portal Pri Sofiji, še ne stopi v našo hišo in ne prisede za našo mizo. Naš spletni dom je “dva metra nad tlemi” in ne na s pluto položenem podu. Pri Sofiji so vse objavljene zgodbe morda res naše, pa vendar so na nek način napol pravljične (v skladu z izbranim fokusom, se razume). Ne zato, ker se želimo pokazati v dobri (kaj dobri – najboljši!) luči, ampak so razlogi predvsem čisto banalni.

Prvič. Na blogu pišem le o eni plati življenja, ki je povezana z mojo poklicno potjo (res je, zraven vpletam tudi lastna čustva, spomine, prebliske – ampak, hej, to je takorekoč poklicna deformacija, drugo polovico pa pripisujem osebnostni “lepotni napaki”).

Drugič. Kdo bo bral jamranje, kako si po službi prepolno glavo pospravljam in praznim med puljenjem plevela na vrtu? Koga sploh zanima, kako spet (a zdaj že brez vzdihovanja) uničujem ravnokar kupljene legice, ko param pas in ožam elastiko, da ne bodo padle z riti naše štiriletnice? Komu kazati fotografije, na katerih sredi do amena neestetsko naloženih vseh delovnih površin, ki jih premoremo, z eno roko od oka lupim krompir, z drugo brožim po napol zažgani omaki, s tretjo pa Mici poskušam preprečiti, da bi med prelivanjem v kuhinji ustvarila mini toplice? (Ker nekako tako približno tudi je. Definitivno pa bi skoraj vedno potrebovala tri roke.) Ampak – kakšno vezo ima to z dobrim branjem?

Tretjič. Ne morem zanikati, da se ves čas po malem razgaljamo. Z vsakim zapisom me je več na virtualnih potem (a zato nič manj na realnih tleh!). K sreči sem sama tista, ki se odločam, kako veliko bo okno, skozi katero vas bom spustila v naše življenje, moja je izbira, koliko sebe bom delila z digitalnim svetom, kot je bila moja izbira, da se vanj tudi naselim. A po mojih pravilih.

Ja. Živimo dvojno življenje. Eno stvarno, zelo povprečno, včasih hektično, drugič bolj po polžje počasno, a nikoli dolgočasno. Tisto drugo pa odprem takrat, ko imam navdih in dovolj energije. Zato je velikokrat le košček sestavljanke, največkrat pa deluje kot odsev v ogledalu. In ogledalo ste tudi vi, bralci. Kako nas vidite med branjem, je (tudi) odsev vašega duha …

Glavni protagonist (junak, če hočete) slikanice je malce nenavaden, zgovoren kit. Kit, ki sanja tako žive sanje, da mu glavo napolnijo z idejo, kako bi lahko živel tudi drugače. Kit, ki si želi še kaj več od umirjenega življenja, začinjenega le z občasnimi skoki iz vode (v katerih sicer neznansko uživa). Njegova ambicija skorajda prerase v obsesijo imeti poseben kotiček za druženje s prijatelji. Takega s klopco in drevesi, rožami in gugalnico. Pač prostor, kjer se bodo tudi naključni obiskovalci ustavljali in z njim delili svoje misli. Nič hudega, če v resnici ne bo mogel posedeti z njimi, saj bo vrt vendar na njegovem hrbtu, kjer že ima čudovit vodomet. Tudi to bo požrl, da bo moral opustiti glasno smejanje in skoke. In ležanje na hrbtu, da bi lahko opazoval zvezde … A od kod kitu flora za vrt in kje bo dobil garnituro za uresničitev svoje želje? Predvsem pa – kaj bo vrt prinesel njemu samemu? Bo zadovoljen in bo zadovoljstvo pretehtalo žrtev, ki jo za to mora sprejeti? Bodo obiskovalci dobrovoljni in prijetni sogovorniki ali kritični uporabniki? Vam vse to zveni malček znano?

Dotični kit dobi vrt, točno takega, kot ga je želel. In z vrtom, hočeš – nočeš, na nek način začne živeti dvojno življenje … Še vedno je “samo” kit, a je tudi prostočasni potujoči vrtiček za najrazličnejšo vodno in kopensko favno. Ampak potem se izkaže, da ta čudoviti vrt ni njegovo resnično življenje, to ni on. Kitovi gostje sicer res uživajo v prijetnem kotičku za srečevanja in kramljanja, preizkušajo, kar vrt nudi, ničesar pa ne vejo o tem, kaj kita v resnici osrečuje, ničesar o kitovih sanjah niti o svetu pod morsko gladino. Ker v vrtu vse to ne pride do izraza in ni pomembno; kitov vrt je namenjen drugim rečem.

V nekem trenutku, ko slikanice nisem imela v vidnem polju, Mici pa je mirno obsedela na kavču, je punca prvič sama začela pripovedovati že pred časom prebrano zgodbo – malo po spominu, malo s pomočjo ilustracij: Mami, se spomniš? Ker pa zgodba nujno potrebuje vprašanja, odgovorov pa nikoli ni dovolj, se je najin dialog sprevrgel (nič novega, sicer) v detektivsko zasliševanje. Zakaj sta ta dva polomila klopco? Zakaj kit ni mogel skakati? Zakaj je vseeno skočil? Tukaj sem jo za korak prehitela. Kaj pa bi naredila ti? Bi raje imela vrt ali bi raje skakala? Vem, težka, takorekoč nemogoča odločitev: če pa ima vrt gugalnico, po drugi strani pa neznansko uživaš v skakanju (niti ni pomembno, ali v morje ali le v največjo lužo). Jaz bi še bolj visoko skočila, je bila drzna Mici. Ja, saj bi bila žalostna zaradi vrta. Vseeno bi skočila, ker rada skačem.

Vrtala sem naprej. Kaj bi pa kobilici napisala? Tudi tokrat ni potrebovala časa za premislek. Draga kobilica, skočila sem in nimam več vrta in ti pišem, da bi novi vrt kupila. Skakala še bom, ampak ne tako veliko. Nasmehnila sem se. Oboje ne bo šlo. Morala boš izbrati. Tudi kit je izbral. A štiriletnica ni bila pri volji za izbiranje. Njen svet je tukaj in zdaj. Samo eden. In izkoristila ga bo na polno.

 

Za mano ni noben seminar o zapovedih sveta blogerstva, preštudirala nisem nobenega članka o tem, katere vsebine so IN in o čem se ne splača pisati … Pišem, ko čutim, da je čas. Pišem, kar čutim. Včasih sem (kot) kit z lastnim vrtičkom, včasih pa samo mama, ki uživa v branju in ki misli, da bi v dobrih knjigah lahko užival še kdo drug. To je vse. In to je dovolj.