Veščina pripovedovanja je ena najpomembnejših veščin, ki jih bo vaš otrok usvajal malodane celo življenje. Ne, ne mislim samo na pripovedovanje zgodb, govorim o sposobnosti, ki pride prav na vsakem koraku v vsakdanjem življenju – od tega, da se učinkovito predstavimo potencialnemu delodajalcu, do tega, da se z gradbenikom nedvoumno dogovorimo za potek prenovitvenih del. Pripovedovanje zgodb je le češnja na smetani, s katero lahko okrepimo vez s svojim otrokom.

Če boste nadaljevali z branjem dotičnega zapisa, še ne pomeni, da bodo vaši malčki čez noč postali izjemni govorci. A nekje je treba začeti. In spodbuda staršev, ki so otrokovi največji vzorniki, je vredna več, kot si lahko mislite. Jasno, zelo različni so, ti naši palčki, in eni bodo stokrat raje sedli na kolo kot vam na dolgo in široko dešifrirali, kar je nekdo narisal. Seveda boste spodbujali otrokova močna področja in spoštovali njegove želje, nikar pa ne zanemarite aktivnosti, pri katerih otrok ni tako samozavesten in pri katerih se odreže slabše, kot bi si želel. Ravno to so področja, ki jih velja uriti, da povečate njegovo splošno samopodobo. (Morda se boste šele v šoli zavedli, kakšno težo imajo šibka področja vašega otroka na njegovo delovanje v družbi.)

Slikanice brez besedila, o katerih sem pisala tukaj, so me spomnile na seznam besednih iger, ki jih občasno vzamem s police tako doma kot tudi v šoli. Mici so všeč, čeprav je njena sposobnost koncentracije omejena na približno 20 min (ko je na fedrcah, pa še to ne). Učence, po drugi strani, za tovrstno delo najbolj motivira dejstvo, da gre za “drugačen” pouk, čeprav to pomeni, da bodo morali biti miselno bolj prisotni in posledično precej bolj aktivni.

Cilj besednih iger, o katerih bom govorila, je izboljšanje besednega izražanja, pa tudi povečanje besednega zaklada in urjenje veščine pripovedovanja (zgodb).

Veščino pripovedovanja usvajamo postopoma.

1. Podlaga za pripovedovanje je poslušanje staršev, ki berejo/pripovedujejo zgodbe (od otrokovega rojstva naprej).
2.  Malčka, ki je začel govoriti (ali kaže pripravljenost na govor), spodbujamo, da poimenuje predmete, ki jih pozna.
3. Malčka, ki govori, sprašujemo, kaj počnejo osebe na sličicah (Dedek kosi travo.) ali kakšen je nek predmet (Hlače so modre.). Postopoma naj predšolski otrok o sliki pove vedno več (Dedek ima klobuk. Z zeleno kosilnico kosi travo.).
4. Od posameznih slik preidemo na niz ilustracij (slikanico). Predlagam tudi uporabo slikanic brez besedila. V njih so ilustracije zelo “žive” in pripovedne, če jih opišemo po vrsti, pa tvorijo zgodbo.

V nadaljevanju predstavljam tri načine za urjenje besednega izražanja: klasično igro Brainbox, Karte pripovedovalke in idejo za spodbujanje ter bogatenje pripovedovanja zgodb iz slikanic s pomočjo vprašanj.

Urjenje besednega opisovanja z igro Brainbox

Z Mici sva opisovanje slik “vadili”, ne da bi se na začetku sploh zavedali, da gre za vajo. Prvo škatlo Brainbox, Moje prve slike (4 leta +) sem kupila iz radovednosti, kmalu zatem je punca dobila še eno kot darilo (Brainbox, Medvedki, 3 leta +). Čeprav gre za igro desetminutnega preizkusa spomina, gre tudi za vajo koncentracije, ki jo lahko prilagodimo v vajo opisovanja. Po navodilih moraš sliko na kartici določen čas opazovati, nato pa odgovoriti na eno od vprašanj na drugi strani kartice.

Triinpolletnici, ki na začetku ni prav vedela, kaj naj si začne s karticami, in je izgubljala interes za igro, sem predlagala, naj sliko opiše. Veliko otrok je takih, da si podatke precej bolje zapomnijo, če jih vidijo, hkrati pa tudi povejo, kaj so videli. Micina uspešnost je zelo hitro zrasla, samozavest pa še toliko bolj. 😉 Opis slike je bil vsakokrat bolj podroben (pri tem sem jo ves čas spodbujala in ji dajala dodatna podvprašanja), igralka pa se je vedno lažje posvečala narisanim podobnostim. Časa, ki je določen za igranje, seveda nisva upoštevali, saj v tistem trenutku moj cilj ni bil hitrostna tekma, ampak usvajanje veščine govorjenja.

Prvi poskus glasnega opisovanja zgornje kartice je bil zelo začetniški: Strašilo. Traktor.

Drugi poskus je bil rezultat mojega sugeriranja, naj mi frajla opiše, kaj vidi: Vidim strašilo in traktor in ptice in zajčka.

Tretji poskus je bil že precej dober, saj sem Mici svetovala, naj pove tudi, kakšne barve je kaj in koliko je, recimo, živali (ker sem vedela, kako so zastavljena vprašanja na karticah): Vidim strašilo na polju. Traktor je rdeč. Na polju je en zajec. In trije ptiči črne barve.

Ko je na takšen način obnovila naslikano, je na vprašanja odgovarjala brez težav. Če sem jo pustila, da sličico le opazuje, je bil njen “rezultat” seveda slabši. Z vsako točko (za pravilen odgovor) je bila bolj nasmejana in važna. Smejalo pa se je tudi meni. Samo igra je bila – in vendar je imela izjemen vpliv na jezikovni razvoj mojega otroka.

Urjenje besednega opisovanja z igro Brainbox – Karte pripovedovalke

S kartami pripovedovalkami, ki so primerne za otroke od 3 let starosti naprej, lahko na zabaven način urite pripovedovanje preprostih zgodb. Začeli boste s tremi kartami, lahko pa tudi samo z dvema, če bo tako vašemu otroku lažje. Starejši šolarji lahko glede na sposobnosti izberejo več kart, za popestritev pa lahko izurjenim pripovedovalcem dodate tudi žanr zgodbe (npr. naj bo zgodba detektivska, fantastična, ljubezenska …).

 

Pripovedovanje zgodb, ki jih nosijo slikanice brez besedila

Brez pomoči staršev seveda ne gre. Branje malčkom in mlajšim otrokom je vedno igra za dva (ali tri ali več). In vloga mame/očeta, ki branje vodi, je neprecenljiva. Še toliko bolj, če želimo otroka usposobiti za pripovedovanje zgodb. Če mu ne povemo, kako naj to počne, in če mu ne damo povratne informacije o napredku, ne bo nikoli zares vedel, kako uspešen je (pa tudi interes se bo najverjetneje nekje po poti izgubil).

Ob krasni slikanici Darilo Andreje Gregorič z večno aktualnim sporočilom o najpomembnejših vrednotah sva se z našim dekličem pogovarjali o narisani zgodbi.

Ob zgornji ilustraciji je dialog hitel v tej smeri:

Kaj počne deklica z zajčkom? Kje se nahaja? Kdo vse je tam?  Kako se počutijo otroci? Zakaj? Ali je kdo slabe volje? Kako to veš? Kaj misliš, zakaj je slabe volje? Bi ga ti lahko potolažila? Kako? Kaj bi naredila? …

Osredotočimo se lahko na karkoli. V bistvu lahko pripovedovanje vodi tudi otrok, če mu je kakšen detajl še posebej všeč. In nikar ne pozabite – tukaj ni napačnih odgovorov. Prav tako ni nič narobe, če so  zgodbe danes drugačne, kot so bile včeraj. Domišljija namreč nima meja in v malih (neobremenjenih) bučkah najlepše pride do izraza.

Prva izbira Pri Sofiji?

Starši lahko že malčkom pomagamo izboljšati besedno izražanje – vendar postopoma in preko zabavnih besednih iger.

Pri tem jih nikar ne omejujmo, lahko pa pomagamo z lastnim zgledom.