Ko sem začela izvajati Sofijine urice, sem vedela, da nekatere odlične slikanice ne bodo nikoli na seznamu za pripovedovanje, prepričana pa sem bila, da ena zagotovo bo do otrok priromala v kovčku zgodb.  Pekarna Mišmaš. Matkurjina klasika s čudovitim, večno aktualnim sporočilom. Zgodba z detektivskim pridihom. Zgodba, ki jo je mogoče prirediti za aktivno sodelovanje otrok in ki je primerna za vključitev glasbenih vložkov. Idealna izbira za zadnje letošnje srečanje z malimi poslušalci.

V prostore zavoda Bodidobro sem tokrat vzela Mici in Malo, za nameček pa še dva izvoda taiste slikanice. Enega imamo iz leta 1975 z ilustracijami Marije Lucije Stupica, drugega (v miniaturni verziji in s podobami Kostje Gatnika) pa sva kupila Mici, ko je imela tri leta. Med pripovedovanjem sem kazala tavečje (in zato tudi bolj nazorne) slike. Vsak otrok je dobil še dodatno zadolžitev – in svoje Orffovo glasbilo. Priprave, da smo dodelali in uskladili spremljevalne mini nastope, so morda res bile malo daljše, a se je splačalo. Aktivni smo bili vsi in več kot zaslužili smo si dišeče dobrote iz pekarne Bodidobro, ki smo jih pomagali pripraviti. Med čakanjem,  da je zadišalo iz pečice, smo izdelali še škatlice za poletne zaklade. Verjamem, da se jih bo nabralo kar nekaj. Tudi vam želim, da v prihodnjih dveh mesecih zbirate in skrbno hranite nepričakovane najdbe, dopustniške fotografije in najlepše trenutke. Se vidimo jeseni!