Mici in mami predstavljata: Literarni tandem 1

Ugotavljam, da bomo jeseni 2020 (spet) dobro brali. Morda je ozimnica novitet res malo okleščena, a se mi zato zdi toliko bolj kakovostna.

Z Mici sva že zbrali nekaj svežih predlogov za bralce začetnike – kar je mlada dama požegnala, to sva dali na kup. Ne samo za šalo, ampak čisto zares sem v objave uštulila še čtive za odrasle bralce. Mi smo mladini za zgled, vsi dajmo knjige v roke vzet’. (Še rima mi je uspela, ha!)

Kje začeti? Navadno je dobro začeti na začetku.

Predstavljam prvi tandem specialne literature za mini mulce in mame (lahko tudi za očke, ampak …, no, to bi rada videla).

Za mizo sem jo našla s Hudo Ajdo. Našo svežo sedemletnico. Nisem bila prepričana, če knjigo gleda ali bere, definitivno pa jo je čisto prevzela. Čez dva dni sta se s tamalo gužvali na kavču – vsaka s svojo Ajdo in nosom v porisanih straneh. Ajde, sem si rekla, to moram preveriti tudi jaz. “Smešna je!” se je hihitala Mici, Male pa nisem niti vprašala, ker bi v vsakem primeru rekla isto (sestra je zakon in vzornice se posnema).

Že na prvih straneh stripa se na ogled postavi razredna slika “samih kretenov”, na kateri jo instinktno zaznaš – Ajdo. Ne toliko zaradi namrščenega čela niti zaradi črnega oblačka nad njim. Bolj te v njeno smer usmerijo prestrašeni pogledi mulčkov, ki so dobili to “čast”, da stojijo ob Ajdi. Ta hudi. Moram posebej napisati, da junakinja ni pocukrana kot njeno luštno ime? Še sam pomisliš, da se to ne bo dobro končalo, potem pa presenečeno ugotoviš, da ni samo hecna – črni humor jo dela živo, presneto živo! Da bo jo Mici razumela, bo trajalo še kako leto, pa vendar. Mama v Ajdi nisem videla samo iskrive pokore, ampak se mi je, Marijica, prikazala kot iztočnica za iskrene pogovore s sedemletnico, ki jo radi dajejo napadi trme in samosvojega dokazovanja … Prvi del Hude Ajde ni bil dovolj, izposoditi smo si morali še drugega.

V dodatno pomoč (ki vedno pride prav) mi je bil priročnik Kaj razmišlja moj otrok? Izjemno nazoren je, odličen za poljudo rabo. Izhaja iz “kritičnih” scenarijev, v katerih otroka navadno vidimo kot malo sitnobo, s podajanjem ozadja izpadov pa nam avtorica ponuja vpogled v frustracije, ki se v resnici odvijajo v odraščajoči bučki. Praktično in uporabno!