Pravljični kotiček pri Geti

Trideset let nazaj sem bila deklica, ki se je spraševala, kaj bo prinesel dan, ko so odrasli okoli mene začeli glasno govoriti o vojni. Življenje ob meji, ki so jo silom prilike branili motna reka in po vojaško postrojeni vagoni, je ustvarilo vse preveč žive spomine. Nabito ozračje je krivo, da ne bom pozabila občutka in vonja vlažne kleti, ki smo si jo ob vsakem alarmu delili s polnimi košarami. Ali strahu ob zvoku letal, ki me je preganjal še dolgo po negotovih deset dneh. Še vedno se spomnim češenj, ki so, tako zaželene, dobile grenki priokus nevarnosti izpostavljanja zablodelim metkom … Vem, da je bilo še očeta strah, ker je v pritličje privlekel jogije in za lonce, napolnjene s pitno vodo, spravil tudi kup tetra plenic in grozno gumijasto masko. K sreči je nikoli nismo uporabili. In naša vojna se je končala srečno.

Danes občudujem, kako lepa je naša dežela, in razmišljam, kako lepo je, da jo imamo. Hvaležna, da lahko puncama pokažem kotičke čudovite neokrnjene narave tik pred svojim nosom, kjer se počutiš umirjeno in svobodno, enostavno srečno.
20210625_165108 (Medium)
25. junija, na sam praznični dan, smo odkrili enega tistih prvinskih krajev, ki še kljubujejo sodobnemu svetu, v katerega smo se ukalupili. Na Ranču pri Geti se doživetja ponujajo sama od sebe, če si pripravljen nanje. Ponujajo tiste vrste idilo, ki ni olepšana zato, da bi ugajala, ampak preprosto je – v grivasti glavi, ki te izza ograje mimogrede ohladi s slinastim poljubom, ali v nasmehu lame ob pogledu na sveže nabran zeliščni šopek. V koči, kjer diši po senu. V pitju iz emajliranih lončkov s srčki in tuširanju z vodo, ki si jo na štedilniku segreješ sam. V čudenju otroka, ki (namesto v trgovino) poln pričakovanja hiti do vratc hleva, izza katerih skoraj enako zvedavo kuka sveže povržen kozliček. To je lepota, ki je ni mogoče kategorizirati s številom zvezdic.
DSC_0160 (Medium)
DSC_0251 (Medium)
DSC_0307 (Medium)
DSC_9744 (Medium)
DSC_9628 (Medium)
DSC_9761 (Medium)
DSC_9822 (Medium)
DSC_0143 (Medium)
DSC_9610 (Medium)
Globalni svet je postal etnografska vas. V želji po “pristnih” in “avtentičnih” doživetjih (za skoraj vsako ceno) smo postali mojstri v produciranju tega, kar je bilo v nekem trenutku in času resnično. Med temi posebnimi momenti in kraji izločamo tisto, kar ni aktualno ali dobičkonosno, in izbiramo tisto drugo, ki ima publiko in gre za med. Stvari niso več samoumevne niti slučajne. In vendar obstaja doživetje tudi onkraj zrežirane predstave, ki ji pravimo turizem. Iskali smo korenine, našli smo Ranč pri Geti, kjer ti zrastejo pozabljena krila. Čudežno moč ima, pa ne samo zato, ker je pravljičen … Tu se čas ustavi. Ne ženeš se za več in boljše in hitreje – ker je sreča, tista pristna in preprosta, na vsakem koraku.
DSC_0225 (Medium)
DSC_0388 (Medium)
DSC_9669 (Medium)
20210625_201758 (1) (Medium)

1 komentar

Dodaj odgovor