Petega decembra z adventno zgodbico nismo čakali na čas za večerne pravljice. Mala bučka je napolnjen peti “nabiralnik” takoj opazila. Atiiii, daj me k tulčkom! Potem se je odločila, da se bomo zgodbico lotili kar takoj.

Ta dan je zgodbico prvič bral ati. In ne samo to … Tudi napisal jo je! Z veliko vneme in ljubezni, vem. <3 To je gotovo čutila tudi Mici. Med zbranim poslušanjem je zamišljeno strmela v prazno – sama ušesa so je bila. Brala sta dvakrat. Vmes jima je bilo smešno, kako se je tista druga Mici zmotila. Ni prav vse, ne? Sladkor mora biti. In večer je bil kar naenkrat topel in prijeten in popoln …

Zgodbica 4. decembra (Frizure) pa je tukaj.