Naša punca je včeraj prebrala 18. adventno zgodbo. Kar malo me je stisnilo, ko sem opazila, da rolce zlahka s koledarja vzame že sama (tiste višje je dosegla samo na stolu) in da nas od božiča loči le še šest večerov …

Tamala po večerji vedno steče na hodnik in preveri, kakšno je stanje. Grem gledat, če je že Mici, komentira. Mene pa matra firbec, kaj bo 25. decembra, ko zgodbic več ne bo. 😉

Osemnajsti dan je ponovno bil dan za darilce. Na vidno mesto sem nastavila naravno milo, ki ga bo gospodična lahko uporabljala zase ali za umivanje najljubše plišaste prijateljice. Prinesem samo še lavor in voila – že je tu Micina najljubša zabava.

Sedemnajstega decembra pa je nastala tale adventna zgodbica.