16. decembra je kazalo, da adventne zgodbice ne bo. Mami je bila cel dan službeno (in obslužbeno) odsotna, zato je časa, da bi zgodbica nastala, enostavno zmanjkalo. Tak je pač veseli december.

Še dobro, da je Micin ati – ati na mestu! Razočaranje, da zgodbice (prvič) ne bo, je bilo pred spanjem veliko. Pa je ata na hitro ubesedil luštno prigodo o vsakodnevnem večernem umivanju zob. V desetih minutah (med večerno risanko) je rešil mene in adventni koledar, ki do zdaj še ni zatajil. Ko sem zgodbico zjutraj brala, sem vedela (no, pa saj sem vedela že prej, da ne bo pomote!): moj otrok ima najboljšega možnega očeta. Adventne zgodbe nisem niti malo spremenila. Niti pikice. Še jezikovnega popravljanja se nisem šla. Čudovita in najboljša je točno taka, kot je! Ker je enostavno bila. Hvala. <3

Petnajsta adventna zgodbica (Na kavi) je tukaj.