Sobota je bila eden tistih dni, ko časa enostavno zmanjka. Deseta adventna zgodbica ni bila oblikovana niti v mislih, kaj šele da bi bila natisnjena in spravljena v adventni koledar, ko je dan posrkala tema. Po vrnitvi iz Ljubljane, kjer smo preživeli prijetno popoldne, sem se ob večerji spomnila, da me čaka še en opravek. Tudi Mici ni pozabila. Pred umivanjem se je na hodniku stegovala, da bi videla, ali se v tulcu števila 10 vseeno kaj skriva.

Nič. “Danes pa ni zgodbice,” je razočarano ugotovila. “Mogoče je zmanjkalo …” je rekla bolj sebi kot nama. V kopalnico sem za njo poslala moža. Poiskala sem zgodbico, ki sem jo pred časom napisala v domače “terapevtske” namene. Zgodbico o deklici, ki ni želela kakati. Morda se boste smejali, a zadeva je pomagala! Morebiti se boste tudi vprašali, zakaj je potrebno javno objavljati zgodbico o kakcih. Jaz pa vam odgovorim. Če imate otroka, ki ima težave z odvajanjem, je še kako pomembno, da mu pomagate. In pri kakanju ne gre nič na silo, kar poskusite! Če pa otroku poveste zgodbo (verjetneje je, da boste to naredili desetkrat, dvajsetkrat), ki ne vključuje starševskega moraliziranja, prigovarjanja in kaj je še neučinkovite komunikacije, bo mali poslušalec vaše besede kar posrkal, ne le sprejel. Pomirilo ga bo že dejstvo, da ni edini otrok s težavami, ki ga pestijo in o katerih ne zna oziroma ne zmore spregovoriti. Hkrati mu bo junak iz zgodbe dal dovolj poguma, da se bo s problemom sploh soočil. Na tako prijeten in spontan način – skozi branje zgodbe – je našemu malčku pred časom uspelo premagati straniščne zavore (in na to pogruntavščino sem bila tisti čas še kako ponosna).

Za adventno priložnost sem zgodbico malo spremenila in ji dodala novo dimenzijo. Nastala je zgodbica o prijateljstvu, o pogumu, o pomenu (moralne) podpore pomembnih oseb v našem življenju, predvsem pa o malih velikih zmagah. Pravi opomnik, da še tako zadržan otrok zmore premagati vse, kar ga utegne ovirati. Objavljam jo zato, ker (kljub “umazani” tematiki!) utegniti priti prav še komu.

Še preden smo ta zvečer pogasnili luči, se je zaslišal smeh ob odkritju desete zgodbice. Uspelo mi je.

P. S.: Naj vam zaupam še to: zvečer sva z Mici zgodbico morali prebrati kar štirikrat, kar je gotovo znak, da tematika NI nepomembna. Preizkusite. 😉

Deveta adventna zgodbica (Pri zdravniku) pa vas čaka tukaj.