Mici je bingljala s sedala, na katerega gre še cesar peš, in glasno zatrjevala atiju pred sabo: Sigurno bo prinesla peresa … Za mano pa je za vsak slučaj, če bi jo prej preslišala, še zavpila: Ne pozabi na peresa! Moj večerni ritual, zaradi katerega ostajam v relativno spodobni (ali bolje rečeno znosni) fizični formi, je spet postal lov na pernati zaklad. Ne morem reči, da se grem hitre hoje – za to sama sebi postajam vedno večja fizična ovira.
Pa saj sem vedela, kaj se bo zgodilo! Če si ženska s ščitnico na celoletnem dopustu, je kaj takega pač neizogibno. Pa še druga nosečnost, ki nosi s sabo dodatni davek. Pri meni davek na kvadrat, haha. Recimo, da moja postava postaja zrelejša … 😛 Resnici na ljubo me je vedno več za imeti rad in če to reče mož brez sarkastičnega podtona, potem mogoče še niti ni tako hudo. Pišuka, saj sva rekla v dobrem in v slabem (in slejkoprej tudi taslabo pride na vrsto)! Niti Mici mi ni bila v pomoč (hej, mala, ženske bi morale držati skupaj!), ko je izjavila: Ko bom velika in tak debela kot ti, mami, bom tudi imela dojenčka. Hvala, punči, za iskrenost, nekega dne, ko bo ta čas res prišel, ti bom vrnila. V enem od kritičnih trenutkov pred ogledalom z očitno tovarniško napako, ki pokaže absolutno preveč strateško izpostavljenih mest, sem se spomnila na slikanico založbe Zala, ki sva si jo z Mici pred časom že ogledali. Zgodba o vrani avtorice Naomi Howarth na piedestal postavlja samico, ki za dober namen, za višje poslanstvo pristane na možnost osebne preobrazbe. In jo tudi dobi – tako, ki ji ni ne v ponos ne v veselje …
Sploh ne dvomim, da se bo med vrsticami omenjene slikanice našla vsaka mama, ne glede na “žrtev”, ki jo nosi na plečih.
Zgodba o vrani je najprej nagovorila mene, a tudi Mici je – kljub besedilu v verzih, ki so z nevsakdanjo govorico za malčke včasih moteči. Naj vas to dejstvo ne odvrne od prebiranja zgodbe malim bučkam. Njena ideja, ki presega individualnost, egoizem in tekmovalnost, je univerzalna. Prav simpatičen pa je tudi zaključek z mislijo o ceni, ki jo moramo pač vedno plačati. O ceni, ki se na prvi pogled morda zdi visoka, dokler ne ugotovimo, da v sebi nosi tudi nekaj … iskrivega in žrtve vrednega.
Konec zgodbe je zato navdihujoč ne glede na leta bralca. (In ja, tudi meni je lažje …)
Ker se z Mici trudiva, da bi o prebranem tudi razmišljali, sem jo, tako mimogrede, vprašala, kaj bi ona naredila, če bi bila ta vrana. Rešitev se ji je zdela čisto logična in preprosta. Ja, peresa bi si pobarvala nazaj. Se razume, mala malica, kaj takega že brez povpraševanja ponuja vsak frizer. In kaj bom s svojim “osmojenim štelom” naredila jaz, ko bom v rokah držala mini štručko? Kaj drugega, nehala bom toliko jesti. 😀
S tematskimi idejami o kokoših in jajcih navdihnjena Mici (počitniški načrt sva si zastavili že tukaj) je tako začela kopičiti peresa. Začela jih je tudi razvrščati in primerjati, pogovor je stekel v smeri ugibanja vrste perjadi. Za boljšo vizualno predstavo sva kukali v dve brošuri o pticah: Ptice okoli nas in Ptice Slovenije. Odlična dejavnost za malo večje malčke! Potrebujejo le malo usmerjanja (Poglej, ali bi pero lahko pripadalo kateri ptici na tej strani.) in pogovora o tem, kako naj se lotijo iskanja (Kakšne barve je pero? Je na tej strani katera ptica, ki je enake barve oz. enakih barv?). Med najine golobje in račje primerke se je prikradlo pero, ki je Mici še posebej navdušilo. Kako je ne bi, ko pa se je ob strani svetilo z modrim sijajem.
Mici sem pomagala, da sva jo našli, zadrenko, brez katere skoraj ne začnemo dneva, odkar je prepodila družino grlic in se naselila kot naša nova glasna soseda. Tamala pa – glede na izrazite barve peresa – zagotovo ne bo pozabila, kakšna ptica je sraka. Take naravne in spontane priložnosti za učenje so največ vredne.
Saj poznate tole, mar ne?
Zapomnimo si:
- 20 % tega, kar slišimo,
- 30 % tega, kar vidimo,
- 50 % tega, kar vidimo in slišimo,
- 70 % tega, kar vidimo, slišimo in o tem tudi takoj govorimo,
- ter 90 % tega, kar vidimo, slišimo, o čemer govorimo in smo to tudi sami naredili oziroma doživeli.
Zdaj ptičje zgodbe Mici sama nadaljuje po svoje …
Punca ne neha kopičiti peres. Nekaj krivde nosiva tudi midva, ki še posebej zanimive od vsepovsod poslušno prinašava domov.
Ta vikend smo med večernim sprehodom na strnišču osamljene njive zagledali počeno (in prazno) jajčno lupino, iz katere se je očitno izvalil ptičji mladič. Najin mladič je “leglo salmonele”, kot se je izrazil moj mož, spravil v svojo zbirko. Itak.
Pod drevesom (ja, pod, vem, nekoliko nenavadno, ampak taka je otroška domišljija) imamo po novem pripravljeno gnezdo – za vsak slučaj, morda bo kateri od domačih vrabcev potreboval hiško.
Danes pa bova zahvaljujoč atijevemu ostremu očesu, baje, pisali z gosjim peresom. Dobro, morda bova risali. Ali pa samo čečkali. Karkoli. Midve sva na počitnicah in domišljija nima meja.
O slikanici: Naomi Howarth, Zgodba o vrani, Založba Zala, 2016.