To ni slavospev očetom, je pa poklon moški polovici staršev, ki instinktivno, brez pomoči priročnikov, vejo, kaj delajo, tudi ko v resnici nimajo pojma, kako se reči streže …

Mici in ati. Vsakršna podobnost ni niti malo naključna. Midve se imava prav luštno, ampak z očkom je … drugače. Ko opazujem moja pobalina (ja, ko sta skupaj, sta predvsem to) s kančkom radovednosti in polno mero občudovanja, ne morem mimo dejstva, kako suvereno, prepričljivo igrata svoji vlogi. Pravo veselje je opazovati njune resne pogovore in brezskrbne norčije. Mamice smo sicer zakon, tu ni dvoma, ampak kako drugače (in, oh, kako po moško na izi) minidrame rešujejo atiji!

O takem prisrčnem odnosu, ki se lahko splete med očkom in hčerko, če le imata za to dovolj priložnosti, govori slikanica Če bi bil TI avtorja Richarda Hamiltona (Morfem, 2010).Se razume, da je pred spanjem Mici nisem brala jaz, ampak ati. Očki, tatiji, fotri – roke gor! Zaupajte nam, kdaj ste zaradi vaše frkljice nazadnje:

– oblekli kaj nemožatega?

– skakali po postelji?

– po mestu sprehajali balone?

– tudi sami uživali na igralih?

Lahkotno branje, ko ati in deklica, preden tamala zaspi, modrujeta, kako bi bilo, če bi, tako za hec, zamenjala vlogi. Lahko si Marjetka (kot navihanka v zgodbi) ali Mici ali, recimo, Eva – če imaš očka, ki te skozi odraščanje spremlja z roko v roki in s širokim nasmehom na obrazu, imaš skoraj vse. Za vse ostalo namreč poskrbi mama. 😉

Če vas še nisem prepričala, so tukaj trije razlogi, zakaj vzeti v roke slikanico Če bi bil TI:

1. Ker te v dobro voljo spravi že naslovnica.

2. Ker knjiga dela reklamo bistrim, navihanim in iznajdljivim dekličem (ne le tistim lepim in “pridnim”).

3. Ker Mici pravi, da je to njena najljubša knjiga.

Aja, ali je slikanica primerna za fantke? Če odmislite roza tutu, v katerega je ilustratorka oblekla očka (in ki resnično deluje dekliško), se tu podobnost z barbi roza naravnano knjigo tudi konča. S pobiči se temu detajlu pošteno nasmejte, potem pa jih vprašajte, kako bi vas (torej očka) oblekli oni. Iz tega bi se znal izcimiti lušten dialog. 😉

V bistvu je tako. Ne predstavljam si, da bi moj otrok imel kateregakoli drugega atija – ravno prav odgovornega, ravno prav angažiranega, ravno prav otročjega, ravno prav resnega (ko je to potrebno), včasih ravno prav odsotnega, večinoma pa ravno prav pogrešanega. <3

In kaj atiju sporoča Mici?

Ati je najboljši, ker z mano gleda Pepe (risanke s Pujso Pepo) in mi pove Poldija (večerne zgodbe o zmajčku Poldiju, ki si jih ati sproti zmišljuje). Najbolj všeč mi je, ko se z mano tušira. Rada ga imam zelo zelo zelo. Do lune, do zvezd, do vesolja, do zdravnika in nazaj.

<3

Koristne informacije o knjigi:

za bralce 2-6 let, širok in nižji format, simpatične ilustracije, malo besedila (vendar s precej širokim naborom besedišča)