Sosedov klopotec, v katerega se zaganja veter, ki je med hitenjem izgubil poletno soparno sapo, poje pesem o jeseni, ki se je takorekoč neopazno prikradla v našo malo vas. Z Mici se med zobanjem sladkih jagod domače jurke že veseliva skakanja po šumečem listju in nabiranja kostanjev. V hiši pa še vedno tiho ždijo slikanice, ki so bile na poletnem bralnem seznamu. Tihe so zato, ker nimajo besedila. Nimajo besedila? Čisto nič? bi za vsak slučaj še enkrat preverila Mici. Saj besede ne rabijo biti zapisane, da midve prebereva zgodbo, vztrajam pri knjižnem izboru. Pet jih je, takih brezbesedilnih slikanic, ki so še posebej zanimive – dve z eno nogo še vedno v poletno toplem morju, tri pa take za vsak (čisto navaden ali izjemno poseben) dan. O nekaterih sem že pisala, res je, ampak te “tihe” izbranke so krasne ravno zato, ker jih lahko beremo spet in spet, pa so zgodbe vsakokrat malo drugačne. Rastejo z otrokom in mu kažejo ogledalo.

Slikanice so knjige (načeloma krajšega obsega), ki vsebujejo besedilo in ilustracije, oboje pa se povezuje in dopolnjuje ter tako tvori zaokroženo celoto. Slikanice brez besedila pa so posebne zato, ker besede v njih niso zapisane, temveč se skrivajo za slikami in kukajo izza neštetih podrobnosti, ki jih lahko opazimo že ob prvem “prebiranju”, včasih pa šele takrat, ko jih odpremo že … petič. Otroci, stari približno 4 leta – toliko jih šteje Mici, ob knjigah že veselo (in včasih v nedogled) vzpostavljajo dialog z vprašanji, ki se začenjajo na zakaj, prav tako pa so sposobni pripovedovati daljše zgodbe. Za to pa je potrebno tudi malo vaje – in slikanica brez besedila nam pri tem lahko pride še kako prav. Če boste vprašali Mici, knjige, v katerih nič ne piše, niso njene najljubše; nesporno pa je, da je vsakokrat, ko jih le vzameva v roke, v “branju” ilustracij bolj suverena in samozavestna, predvsem pa vedno bolj pripravljena povedati zgodbo, ki jo najde na porisanih straneh.

Slikanice brez besedila, ki jih priporočam, so primerne za različno stare malčke oz. predšolske otroke (z upoštevanjem jezikovnih sposobnosti posameznega bralca):

• najmlajšim pokažite slikanici Val (Suzy Lee) in Ferdo, veliki ptič (Andreja Peklar),
• s starejšimi malčki in predšolskimi otroki preglejte slikanico Darilo (Andreja Gregorič),
• s predšolskimi otroki (pa tudi šolarji!) pa se pogovorite ob slikanicah Zgodba o sidru (Damijan Stepančič) in Deček in hiša (Maja Kastelic).

Ob slikanicah brez besedila se rodijo izvirne zgodbe. Vsak otrok najde svojo, edinstveno, kot je edinstven on sam. Te zgodbe rastejo z njim – starejši je otrok, bolj so dodelane, več podrobnosti je v njih.

Zadnjič, ko je Mici sama (mene je izgubila v kupu opranega perila) že tretjič gledala v čudovite modro obarvane strani z zgodbo o valu, je pogovor prvič začela sama. (Morda tudi zato, da bi spet pritegnila mojo pozornost.) Mami, poglej, koliko školjk je morje dalo deklici! Za trenutek sem nehala prelagati nogavice in malo po spominu, malo na pamet zamomljala. Pa res, obala jih je polna. Kar je tamala nato dodala, me je prisililo, da sem z vsem zanimanjem pogledala bralko in njeno knjigo ter se nasmehnila. Hvala, morje, je ne preglasno rekla bolj sebi kot meni. Oziroma še sebi ne. Dopolnila je zgodbo v knjigi, preden jo je zaprla. Ah … prav ponosna sem, koliko nekih meja je prestavila v zadnjem času in koliko lastnih zidov podrla. Pravi deklič postaja in izraz tamala ji v bistvu več ne pristaja …

Zakaj priporočam opazovanje, “branje” in ukvarjanje s slikanicami brez besedila?

Slikanice brez besedila (ob aktivni podpori starša, ki “branje” na začetku vodi, nato pa ga vedno bolj prepušča otroku):

• dajejo možnost 101 interpretacije,
• spodbujajo domišljijo,
• otroku prepuščajo aktivno vlogo – “bralec” je tisti, ki zgodbo usmerja (glede na trenutno počutje, pretekle izkušnje, razvitost domišljije, ponotranjene vrednote, jezikovno sposobnost),
• otroku ob opazovanju ilustracij pomagajo krepiti zmožnost ohranjanja koncentracije,
• so čudovit pripomoček za razvijanje sposobnosti opisovanja slik, govorjenja in pripovedovanja,
• imajo velik vpliv na večanje besednega zaklada in razvoj otrokovega govora.

Naslednjič pa vam zaupam, kako na zabaven način spodbujati veščino opisovanja slik in kako otroku pomagati razvijati sposobnost pripovedovanja zgodb – že pri malčkih od treh let naprej, enako taktiko pa ubiram (in to zelo uspešno) tudi pri delu z otroki s posebnimi potrebami. Skozi igro, jasno, vse ostalo bi bilo bob ob steno. 😉