*Kategorija: od mladosti do starosti
Petkovo sončno popoldne sem izkoristila za vajo v športni disciplini, ki je tik pred izumrtjem. Po opažanjih sodeč nihče več ne trenira (ne tako zelo nenevarnega) branja med hojo. Pločnik ob malem gradu s pogledom na grajski grič najstarejšega slovenskega mesta je bil kot nalašč za preizkus, kako spretno mi še gre od rok. Knjigo v svojih rokah sem opazovala z nezaupanjem, nič kaj mi ni delovala kot slikanica. Prav videla sem že namrgodeno Mici. Stavim, da je s knjižnim izborom tokrat ne bom prepričala … Potem pa me je na poti do avta knjiga posrkala vase.
Doma za mizo me je Mici poslušala odprtih ust. Večerja, zajtrk in počitek po kosilu so postali moje pripovedovalsko prizorišče. Mož se je sprva muzal, nato pa zaprtih oči tudi sam prisluhnil. Nekaj je bilo med prebranimi vrsticami. Nekaj čudovitega in čudodelnega. Nekaj, kar zdravi – strta srca, osamljena srca, otopela srca. Stara srca. Ne toliko po letih kot po številu brazgotin.
Če pričakujete tenkočutno zgodbo za lahko noč o zajcu, ki je, izgubljen, iskal pot domov, vas moram razočarati. Ta zgodba, ta mini roman v kot kanapeji z Micinega krožnika velikih nadaljevanjih je prav robusten. Poln silovitih čustev, ki lebdijo med sončnimi vzhodi in neštetimi temnimi nočmi. Vsake toliko je mednje izstreljen utrinek, ki lahkovernikom, kot sem jaz, prinaša upanje v srečen konec. Če je zgodba potovanje, je Edward Tulan v njej slepi potnik. A ni nič kaj čudežno. Življenje dolgouhca ne špara, čeprav je samo porcelanasti zajec. (Ob teh besedah bi me zagotovo prebodel s prezirajočim pogledom. Tako poseben zajec je.) Kot razbojnik Ceferin iz Zvezdice Zaspanke (naj vas videz ne zavede, videz je samo maska, ki zlahka pade, se strga, polomi!) ima eno veliko hibo – v njegovih porcelanastih prsih je pozabilo bíti srce, če je sploh kdaj bílo. Tako mizerno bi se zgodba tudi končala, če ga potovanje ne bi postavilo na preizkušnjo – in najboljša potovanja taka so. Kaj je potrebno, da srce začne (spet) tiktakati?
Na preizkušnji je bila tudi Mici. Ni in ni se mogla odločiti, ali ji je zgodba prirasla k srcu ali ne. Njena pozornost je vsake toliko odtavala, kljub branju v nadaljevanjih, a ko je poslušala, je poslušala s srcem. Z enim kotičkom očesa v knjigi, z drugim na svoji poslušalki mi je bilo jasno, da si podobe, ki jih je pogrešala v knjigi, riše v svojem svetu. Nekaterih besed ne razumem. Vseeno mi je pravljica všeč, je končno, malo zamišljena, pokimala. Čudežno potovanje Edwarda Tulana (Kate DiCamillo, KUD Sodobnost International, 2018) morda res ni prva izbira, ki bi jo ponudila svoji štiriletnici. A čez leto, dve, morda pet let bo svoj izvod na polici čuvala še posebej skrbno. In če ga bo pogrešila, bo vedela, kako je, če nekaj pogrešaš, in čutila bo, kako je njeno srce med iskanjem na široko razprto.
Knjižna umetnina, ki ne šteje let svojih bralcev niti let lastne uporabe. Umetelno zasnovana, kot so zasnovane najboljše pravljice, in začinjena z brezčasno elegantnimi ilustracijami. Neprecenljiv dar otroku in dar sebi. Za skupno branje in skupno potovanje.
Koristne informacije o knjigi:
mali format, trda vezava, 210 strani (27 kratkih poglavij in epilog), izjemne ilustracije, KUD Sodobnost International, 2018
Res me veseli, da vam je bil Edward tako pri srcu! In hvala za prijazne besede o njem!
Hvala vam, da ste bralce opozorili na knjigo! Čudo-vita je, ob njej se res lahko čudimo življenju, čeprav neizprosnemu. In hvalabogu za dober prevod. 😉 Pozdrav, V.
Odličen zapis o knjigi, ki bo vabil k branju. Hvala!
Hvala tudi vam, gospa Jana.
Naj vabi, naj le vabi. Besede so lepe, naj krožijo.