Po večerji se je iz predsobe zaslišalo:
Na tebi piše Kosprdec! In takoj zatem:
Na tebi pa Teletina dva! Če ne bi vedela, od kod sta Mici in mož pobrala omenjene izraze, bi me nekoliko zaskrbelo. Malo to, da še ne petletnica očka brez slabe vesti kliče prdec, še bolj pa dejstvo, da mož mojega (no, in svojega) otroka obklada s teletino. Ampak odkar imamo doma slikanico
Kosprdec in Teletina (E. Papouškova,
Založba Ocean, 2015) se vsi vedemo malo čudno. Mici je to seveda čisto kulsko – kateri petletnik pa ne mara norij in vsake toliko za prahec poprčka prismuknjenih staršev?
Prve zgodbe vrtčevskih prigod fantka, ki se piše Kosprdec, in deklice, ki ji zaradi prav tako odpičenega priimka vsi pravijo Teletina, smo brale vse tri punce. Tudi Mala me je ves čas pomalem poslušala, kljub piskajočim igračam na dosegu roke (še vedno tuhtam, kaj je to za ene vrste otrok), Mici pa je čisto padla not. Sploh tam pri rdečih (čipkastih) hlačkah, v katerih je Teletina prikorakala v vrtec (čeprav je bilo očitno, da so last gospe Teletina) in v očeh sem videla grešne misli, kaj vse še mi punca zna ušpičiti … Zato sem pograbila prvo reč, ki se je z nami valjala po postelji – in kratke hlačke naše najmlajše članice družine kar njej sami potegnila na glavo. Misija: Preusmerjanje misli je uspela! V miru sem lahko brala naprej.
Po zgodbici o rdečih kroglicah strupene tise sem si morala odpočiti grlo. Prepričana sem bila (naivčina ena!), da scena o požiranju bubik itak ni dosegla ključnega dela malih možganov, dokler ni Mici iz sobice prikorakala z zrolanimi kroglicami iz rdečega papirja. Mami, glej, strupene kroglice! se je navihano smejala, meni pa ni bilo ravno smešno, a ji tega seveda nisem pokazala. Kasneje sem načela pogovor o tem, kako je, če se s čim zastrupiš, in mislim, da je dojela poanto. Preostala nadaljevanja o poskusih pobega obeh s priimki ožigosanih junakov je za lahko noč prebral ati. Mici mi je kasneje poročala, da je knjiga hecna, ker se Kosprdec samo joče in ker sta s Teletino kuharici v kavo dala glisto (ne, ne, Mici njihovi Tatjani tega ne bi naredila, ker bi sigurno bila jezna) in ker je deklica pojedla kroglico (itak, pa saj je na koncu res hecno izpadlo). Potem je s slikanico v roki preverjala, koliko zgodb je v knjigi. S pomočjo kazala je štela dvakrat – prvič na desni pri straneh, drugič na levi pri naslovih. Za vsak slučaj. Obakrat je prišla do števila dvanajst in jaz je nisem preverjala. 😉
Danes je za Mici zadnji dan vrtca pred dvomesečnimi počitnicami in “dogodek” smo proslavili s hecnimi zgodbami, ki se lahko pripetijo samo za vrtčevskimi stenami. Knjiga je hecna še meni – čeprav zna ta zadeva s priimki biti bolj pereča kot hecna … Iz otroštva se spomnim Lazarja in Grlice, ki nista utrpela veliko škode, vsaj ne toliko kot Smontara (uh, koliko so otroci zmožni prenesti!), moj oče pa je že leta nazaj večkrat omenil gospo Prašiček s poudarkom na a, ki res ni bila v zavidljivem položaju, bogami. Tudi imena bi lahko tukaj pristavila svoj lonček, ampak o imenih raje ne bi, imam preveč za povedati. 😛 Knjiga je večkrat nagrajena in sploh na začetku ustvarja vtis, da zgodbe v resnici pripoveduje vrtečjak. Malčkoma se dogaja in če imate otroka, ki z veseljem prisluhne (ne le gleda ilustracije), se bo dogajalo tudi njemu. Zagate se rešijo, otroci jih nehajo reševati z jokom (ali pa s tem šele začnejo), tiste taresne težave s priimkom pa … se prav tako da premostiti. V očeh otrok sila preprosto. 