Pravljica, ki promovira napačne vrednote

Juha danes diši točno tako, kot je pred leti (khm, desetletji v bistvu) dišala tista pri ptujski babici. Morda je kriva domača kura, ki se v njej namaka, mogoče velik šop peteršilja z vrta. V nosnice in srce je prineslo vonj po poletnih počitnicah (prav takih, kot so te zdaj), začinjenih s suhimi kamilicami in lipovim cvetjem na podstrešju, pa kanglo vsak večer svežega mleka sosedovih srečnih krav. Počitnicah tako daleč nazaj, da je ta z vonjem nekega drugega časa obdan preblisk pravo prijetno presenečenje. Vsi smo šli naprej, le ta ista babica, ki je kuhala božanske kurje juhe, je spet v onem drugem svetu, ki ga za nas že zdavnaj ni več, v njej pa živi tako živo, da se ji sploh ne mudi več domov med nas tukaj in zdaj.

Hecno je, če pomislimo, kako vsak dan iščemo stvari, ki bi nas osrečile in nam omogočile “boljše” življenje. Vse skupaj je preraslo v svojevrsten hobi merjenja in primerjanja. Tako brez konca in kraja – in potem, ko morda (če imamo srečo in če ima naša vreča dno) nekoč posežemo po vseh nagledanih zvezdah, nas zavest – včasih malo po malo, tu pa tam pa zelo na grobo in nepričakovano – vrže natanko tja, kjer smo bili v resnici že najbolj srečni. Le da tega takrat morda niti opazili nismo … Prav vidim jo, babico, kako z okornimi dlanmi zaman brska po prerešetanem spominu, kjer ji le redko uspe srečati duhove njene za vedno izgubljene sedanjosti.

DSC_9839popbw2 (Large)

Prešine me. Kaj je sreča? In kje, kdaj jo je mogoče srečati? Kako dolgo pot je potrebno prehoditi, da jo najdeš – skrito, čakajočo? Še bolj pa me bega naslednje vprašanje: Kaj učimo svoje otroke oziroma kakšne vzorce pehanja za srečnim življenjem bolj ali manj nezavedno prenašamo nanje?

Kdo je torej lahko srečen? Kdor je bogat? Lep? Pameten? Spreten? Kakšna iluzija! Bogat, lep, pameten in spreten človek bo najverjetneje svojo srečo iskal (ali pa se jo trudil ohranjati) še dlje časa kot preostanek družbe. Bogastvo in lepota pač nista trajna, potrebno ju je konstantno vzdrževati, spretnost je potrebno znati obrniti sebi v prid, da ti kaj koristi, pamet pa navadno dela zdrahe, ko sproti opozarja na vse pomanjkljivosti …

Morda je za srečo potrebno zdravje? Ali to pomeni, da srečo lahko ulovi le človek brez hib, brez (fizičnega ali družbenega) hendikepa? Morda, ni izključujoče … In vendar – vsakodnevno me s pozitivno energijo polnijo izjemne osebe, za katere bi okolica rekla, da so drugačne, “posebne”, motene, celo omejene, in ki kljub vsem oznakam s to teorijo gladko pometejo. So srečni in srčni – bolj kot ostali “normalni” ljudje (karkoli “normalnost” že je). In vedno pristni. Pa so kljub temu obsojeni na obrobje. Ker nimajo visoko letečihambicij niti potrebe, da jih dosežejo?

Če smo sami razklani med definiranjem tako osnovne vrednote, kot je sreča, kaj bomo o njej povedali svojim otrokom? Modrosti takega kova, prirejene za male poslušalce, so najlepše zavite v zgodbe, te pa v s podobami dopolnjene slikanice. Res je, da ene bolj kakovostne kot druge. So pa tudi take, ki bi jih bilo bolje preskočiti. Pravljica o grdem račku je eden največjih kiksov, ki so jih objavili med otroško literaturo. Že v male možgančke vcepljena ideja, da je drugačnost slaba, vredna posmehovanja in, še huje, nujno potrebna spremembe, če želimo najti notranji mir in srečo – kako nehvaležna popotnica otroku, za katerega nam je mar! Kajti – koliko nas je takih, ki smo popolni, brez napak? Ni ga junaka, se bojim … Zgodba dečka, ki je bil nesrečen, dokler se ni fizično spremenil, daje potuho svetu, v katerem nekaj velja le zunanja lepota in v katerem je mogoče vsakega, ki je drugačen, legitimno, takorekoč z družbenim konsenzom, izobčiti. A take družbe izključevanja si ne želim. Ne zase, ne za Mici, ne za vse tiste, ki se ne bodo nikoli znebili podobe “grdega račka”.

19893745_1429873097080859_248800395_o (Large)

Mici, punči moja, vsak dan bi ti morala povedati! Ne tega, kako lepa si z urejeno frizuro v tisti krasni novi oblekici. Čeprav si, tu sploh ni dvoma, in tudi tega ne bom pozabila povedati. Vendar si toliko več kot samo lepa! Bistra deklica si, le bistri se spomnijo takih traparij, kot jih včasih izvajaš. Pa odločna in vztrajna, moj bog, včasih te je prav težko poslušati, kako ne odnehaš. Se spomniš, kako si prvič sama preplezala oviro, ob kateri mi je zastajal dih? Za to potrebuješ veliko spretnosti in tebi je uspelo čisto sami. Torej si bila tudi pogumna! Pokazala si mi, kako prijazna znaš biti, čeprav ti ni lahko deliti svojih stvari. In ponosna sem vsakokrat, ko v tebi vidim samostojno, močno dekle. Čeprav se mi včasih hkrati skoraj že kadi iz ušes, ker stvari ne uspeva narediti tako, kot sem si jih zamislila – ne, pogosto igro prevzameš in vodiš ti. A tudi to je čudovita lastnost, za katero sem v resnici na tihem hvaležna, da jo imaš. <3

 

*Prva izbira Pri Sofiji?

Vsaka klasična pravljica ni nujno tudi najbolj primerna izbira za vašega otroka. Za skupno branje z malčkom izbirajte sporočilno in jezikovno bogate zgodbe. Izognite se tistim, ki posredujejo neželene vrednote.

Otrokom razširite obzorje: svet deklic ni le svet princesk in fantki ne bodo nujno neustrašni vitezi. Dajte jim občutek, da so pomembne vse njihove kvalitete in da se za srečo ne rabimo spreminjati.

Fotografiji: Nina Zupanič

Dodaj odgovor