*Kategorija: 4 do 10 let
Štef. Vesel in zadovoljen konj. Hiter kot strela. Rojen zmagovalec. Na čelu mu piše Samozavest serijsko. Avtorica mu je narisala navihan izraz okoli konjskega gobca, gotovo pa bi se našel tudi kdo, ki bi trdil, da je Štef zagotovo hiperaktiven (danes je to taka popularna beseda).
Štefa sem spoznala v zanimivi slikanici, ki je bliže stripu kot klasični zgodbi, in to ravno v trenutku, ko je bil postavljen pred dilemo (moral se je odločiti) in je močno napenjal možgane, da bi razrešil enigmo (uganko). Ko se mu je končno posvetilo (eni v ta namen napišejo Hevreka!, drugi pa, da je dobil zamisel), je postal trener. Trener živali, ki tečejo štafeto, namreč. Njegova ekipa, določena z žrebom, a očitno z nič kaj srečno roko, se je izkazala za … no, počasno. A Štef, vajen zmagovanja, je odločen, da bodo v štafeti zmagovalci. Počasnele res niso tekači, imajo pa druge atribute (oziroma pomembne lastnosti): želva se skozi trnjast teren prebija kot tank, polž se, skrit v zavito hiško, izvrstno kotali po bregu navzdol, raca pa je raca, zato ji niti poplavljena in blatna pot ne pride do živega. Res so face! To ugotovi tudi Štef, ki od vsega navdušenja nad spoznanjem, kako dober trener je “v resnici”, pozabi odteči svoj finalni del proge. Frapiran (beri: pretresen in presenečen) se požene v dir, a prepozno. Tekma je izgubljena – vsaj za Štefovo ekipo … Nič obupavat, tu se zmagovalni del zgodbe šele v resnici začne.
Tako simpatično mi je postalo to žrebe, da sem ga seznanila še z Mici (Mala ga je utegnila le bežno ošiniti, češ, “konicek” pač, in se raje naprej ukvarjala s pomembnimi rečmi, kot je mamin telefon). Mlada dama se je strinjala, da je izvod s črno-belimi platnicami (ki je sicer niti v sanjah ne bi pritegnil, ker je daleč od princeskino roza) blazno hecna knjiga in tako potrdila mojo hipotezo (domnevo, torej misel, ki ni dokazana), da je slikanica Štef in štafeta (Kelly Collier, 2019, Založba Zala) odlična izbira za blazno pomembno publiko – predšolske in nižješolske tekače na dolge ali kratke življenjske proge. Mici je ob branju zgodbi sledila s pogledom in prstom. Vsake toliko ga je uprla v katero od še posebej izpostavljenih besed. Kaj tu piše? in pogosto takoj zatem Kaj pa to pomeni? Na skoraj vsakem vogalu knjige sva srečali kakšno imenitno zagonetno (skrivnostno ali nedoumljivo) besedo. Pa še pozitiven in poučen konec je imela zgodba! Na gugalnici sva z Mici potem še nekaj časa debatirali (oziroma razpravljali) o dejstvu, kdaj in zakaj se še posebej trudimo, predvsem pa, kako se nam ta trud povrne. To moje introvertirano dete pogosto potrebuje več dodatne spodbude, da se česa loti. Včasih še tako dodelana motivacija ne obrodi sadov. Zato še toliko bolj maham knjigam, kot je ta, ki jo spodbujajo, ne da bi punca to sploh opazila. Ker – kdo si pa ne želi zmagati? Če pa že ne zmagaš – ni fino imeti prijatelje, s katerimi lahko proslaviš prijateljstvo, sodelovanje in zaupanje?
Se beremo!
Koristne informacije o knjigi:
manjši in širši format, velike tiskane črke, podobnost s stripom, razložene manj znane besede, Založba Zala, 2019