Slikanice redno prebiram – po službeni in starševski dolžnosti. Če gre za primerke izpod krempljev, oprostite, prstov Makarovičeve Svetlane, pa sploh. Ena mi je zadnjič pomežiknila s police Bralne značke za odrasle, ki v tej sezoni bralce nagovarja z glasbeno tematiko. Ne zaradi radovednosti, ampak izključno zaradi avtorice sem jo povabila v naš dom. Slikanico je med odraslim čtivom prestregla tudi Mici. Pa saj ji nikoli nič ne uide. Prestavila jo je na svoj kup, kamor slikanice sodijo, ni res?, in mi jo naslednji dan pomolila pod nos. To bova brali, je povedala s sijočimi očmi. Vredno branja, nič ne rečem, le bralec mora biti prav tako “vreden” knjige. Ali pa niti ne toliko knjige kot vsega izrečenega med vrsticami. Pa nisem podcenjevala male bralke, le doraslosti dotičnemu čtivu ji je primanjkovalo. Kot je avtorica nekoč sama pribila, je v vsaki njeni pravljici tudi eno grenko zrno, kot je grenak svet.

Ja, slikanice sicer načeloma nagovarjajo najmlajše. Ilustracije namreč govorijo slikovite vizualne zgodbe, ki jih starši lahko dopolnjujemo z besedilom ali pa tudi ne (odvisno od starosti in zrelosti malega poslušalca). Porast slikanic, ki so namenjene v prvi vrsti ali celo izključno odraslim, pa odpira čisto novo vejo simbolnih in/ali problemskih pravljic. Zgodbe v njih so težavne, boleče, tudi pretresljive, velikokrat jih spremlja mračno vzdušje. Da niso za mini ušesa, sporoča tudi način, kako in na kakšni ravni so zgodbe podane. Medtem ko se otrok z liki poistoveti, odrasli pravljice razumemo na simbolni ravni. In če je v otroški literaturi zlo vedno premagano, dobrota pa nagrajena, se v slikanicah za odrasle to ne zgodi zmeraj. In take so, na primer, Svetlanine baladne pravljice. V rokah sva torej držali Mesečinsko struno in odprli sva jo, čeprav sem resno razmišljala, ali je to sploh smiselno. Potem je prevladala odločitev, da jo enostavno preizkusiva. Mičkeno cenzure sem res dodala, ker je Mici senzibilen otrok, ki ga podobe (dobre in slabe) vedno še dolgo preganjajo …

In kako sva jo doživljali? Mesečinska struna v baladni pravljici je z vsem žarom začela gosti na 11. strani, potem pa svirala vedno močneje, dokler zvena violine ni preglasil človeški pohlep, katerega napev je prazen, a globok kot donenje presušenega vodnjaka … Ko sem Mici pobarala malo o tem in onem, da bi videla, kako je vse skupaj razumela, sem dobila pričakovani odgovor: Ne vem. Jasno. Tudi v ilustracijah se nekako ni znašla, saj je upodobitve motivov odraslega sveta niso dosegle. Film se je vrtel naprej le v moji glavi. Da je človek v pravljici za odrasle pač samo človek – z vsemi napakami, z vsemi slabostmi vred. Njegova veličina se meri za zastorom, ne pod žarometi, včasih pa celo na parobku prašne ceste, v očeh sključenega starca s poslednjo željo. Je že tako, da če v življenju ubiraš na prave strune, lahko dosežeš marsikaj – in obratno. Tovrstno goslanje pa je daleč od mavričnega sveta v malih bučkah, zato frkljice s Tiborjevo zgodbo, začinjeno z aroganco in koncem, ki je daleč od in živeli so srečno do konca svojih dni, nisem več obremenjevala. Edini violinist, ki je Mici v resnici prevzel, je bil Violinist iz slikanice Založbe Zala, o katerem sem pisala tukaj. Tole pa vam priporočam. 😉