Tako je: z nekaterimi knjigami sem na ti, še preden jih odprem in še preden one odprejo mene. Druge tipam počasi, tudi če so blazno dobre. O enih pišem dneve, tedne, tudi mesece – kakor kdaj. Vmes se prašijo na policah, na foteljih in nemo čakajo, da pridejo na vrsto. Priti na vrsto v tem času ni enostavno niti samoumevno. K sreči izbiram potrpežljive knjige. Se pa zgodi, da me že zjutraj pozdravi knjiga – malo z Dobro jutro! in malo z zdravilno vsebino, ki pride nenadejano, a tako blagodejno, tako ravno prav … da pomisliš, da naključij pravzaprav ni. Da te prave besede nekako vedno najdejo v pravem trenutku. Da trčijo vate in ti pomežiknejo Nisi sam! Si predstavljate? Približno tako me je danes objela Ljubezen Matta de la Peña (2018, Založba Ocean).

Če o določenih knjigah lahko nakladam tri dni, me včasih katera preseneti in mi vzame dar govora. Redke so take, ki mi vzamejo tudi dar pisanja. Pa to, da o knjigi lahko govorim ali pišem, niti ni pomembno. Pomembno je, da me zgodba prepriča. In Ljubezen me je – pa zgodbe sploh nima. Prepričala me je z dejstvom, da avtor obrise ljubezni najde v vsaki, tudi najbolj nezavidljivi ali srce parajoči situaciji (kako pogosto se to zgodi nam, navadnim smrtnikom?) in da z izbranimi besedami v vsako branje znova zaseje seme topline. Naj vas njena ilustrativna zunanjost ne zavede. Slikanica ni namenjena (izključno) najmlajšim. Nima všečne zgodbe in ne junaka, ki bi otroku lahko kazal ogledalo vzora. Ima pa ilustracije, ki lahko postanejo okno za kukanje v svet. Svet, ki ždi, čaka tam zunaj, na drugi strani. In čeprav knjiga ni namenjena najmlajšim, jo lahko uporabite za skupno branje ilustracij (ki znajo božati, a tudi ščipati in rjoveti), za pogovor, ki naj ga vodi otrok, za varno iskanje lepega v vsaki življenjski situaciji. Komu je torej namenjena? Vidim jo kot čudovit dar prijatelju, učiteljici, končno polnoletni nečakinji, otroku, ko ponosno gre na svoje.

In ko jo bom podarjala, jo bom zaradi treh stvari:

• zaradi izjemne miline, ki na porisanih straneh sije iz oblačnih kotičkov vsakdana,
• zaradi čudovitih, polnih in sporočilno bogatih ilustracij (ki rišejo obraze z vseh koncev sveta, pa vsi vseeno delujejo enako domače),
• zaradi velikih, resnih tem, ki jih je avtorju nekako uspelo pomesti in očediti ter urejene in lične zložiti v lahko prebavljive podobe vrednot brez kompleksov,
• konec koncev pa zato, ker je zaradi vsega naštetega večna.