Vzdušje tistega torka dopoldne ni bilo preveč spodbudno. Mala je spala spanje pravičnega, čeprav sem zraven nje nič kaj potiho pripravljala torbo z vsem (in tega ni malo), kar štirimesečnik potrebuje, ko gre od doma. Takega časa navadno zadremlje za pol ure, ta dan pa je, kot zakleto, vlekla dreto že uro in pol. Morala sem jo zbuditi. Vsaka mamica se bo strinjala, da je to najbolj nehvaležno dejanje! Naprej dete z veliko truda in ljubezni uspavaš, potem pa da bi ga budil?!

In zdaj – evo me na uricah montessori! Po srcu nepoboljšljiv skeptik, pristaš vsega, kar je staro in poznano, da se ga lahko držim kot pijanec plota. Najprej sem se z mešanimi občutki odločala, ali se sploh splača hoditi na urice z dojenčkom, ki se še niti ne zaveda, da je. Šele kasneje, med pogovorom s Petro iz Zavoda Bodidobro, mi je postalo jasno, da dejavnost, ki jo izvaja, v prvi vrsti ni namenjena toliko Mali kot meni, staršu. Ker se mi je začelo kolcati po družbi odraslih oseb in ker mi tudi sprememba okolja nikakor ni škodila, sva se priključili skupini otrok, mlajših od enega leta. Tisti torek sem tako že vstala z mislijo, da mora biti dete do srečanja naspano in nahranjeno (ali vsaj samo prvo, za drugo bi lahko poskrbeli tudi na uricah) in da je v udobnih oblačilih. Zase sem v torbico spravila beležko in pisalo. To mora biti vedno pri roki. Tako sva se znašli v prijetno urejenem kotičku prostorov Bodidobro, ki je kar vabil, da ga okupirajo mamice z dojenčki. Na blazinah ob ogledalu so bile pripravljene kvačkane žogice, ropotulje in druge lesene igrače (nekatere prav umetelno izdelane), nad vsem pa so viseli mobili – igrače kakovostne izdelave, ki so neslišno vriskale, da je tudi pri otrocih manj v resnici več.

Mamice smo dobile pisne napotke, da bi lažje zavzele pasivno vlogo, da bi se sprostile in svojega otroka zavestno samo opazovale. Vživela sem se v nalogo, vmes pa sem se imela čas pogovoriti še sama s sabo. Namignila sem si, da je to dobra vaja za umiritev mojega hitenja. Večno hitim. Od ene hčerke k drugi. Od štedilnika k računalniku (in nazaj). Iz trgovine dojit in sama kaj na hitro pojest. Izpod tuša spat … To je doma opazila tudi Malina starejša sestrica Mici. Mami, zakaj si tako hitra? me z vprašujočim pogledom vedno znova prizemlji. Mala, vem, da boš tudi ti moja velika učiteljica – veliko stvari mi, kljub praksi s tvojo sestro, še vedno ni jasno …

Odjadrala sem ravno dovolj, da dojenčice nisem pozabila opazovati. Punca se je že na začetku pod lokom z montessori žogo počutila doma, na blazini pa je predvsem opazovala. Igrače je niso zanimale v tolikšni meri kot otroci, ki so vsak po svoje raziskovali svojo okolico. Prav fino se mi je zdelo, kako sproščeno je Mala delovala (vem pa tudi, da bo lahko naslednjič čisto drugače). V nekem trenutku so škratki ubrali večglasno štimo. Petra, ki je nekaj časa bolj opazovala in usmerjala odrasle udeleženke, je poskušala pridobiti njihovo pozornost s ksilofonom – da bi hrup presekala nežno in sočutno. Nasploh je njena umirjenost, ki je lebdela nad nami, božala in spodbujala, da ji sledimo.

Petrin poziv, da sedemo v krog, me je potegnil nazaj. Po simpatičnih bibarijah za otročke (iz knjige Biba buba baja Mire Voglar) se je Mala med našim pogovorom zapičila v knjigi, ki ju je Petra vedoželjnim mamicam predstavila kot dobri (montessori) izbiri. Tega od malčice v resnici nisem pričakovala, čeprav smo doma s knjigami dobesedno oboroženi. Mamina punca, jasno. Na poličkah zavoda, otrokom na dosegu roke, so predvsem knjige z realistično vsebino – slikovne kartonke z živalmi, kmetijo, vsakdanjimi predmeti v izvirni podobi (ker sonce v resnici pač nima oči in fižolu dejansko še nikoli niso zrasle roke). V zgodbah nastopajo otroci, kot so mulčki iz naše ulice. Čudežno je izvzeto, magija ne obstaja. Razumem namero in tudi sama pozdravljam dejstvo, da iz knjig črpamo vedenje o svetu, da ga preko popisanih strani začnemo spoznavati … A vendar – škoda. Pravljične vsebine (in pravljica po definiciji vsebuje čudežne, nadnaravne elemente) so zgodbe vedno naredile mamljivo privlačne, zaradi česar so (vsaj mene) kar klicale po še. Da ne govorim o domišljiji, ki mora dobiti priložnost, da zacveti in začne mini bučke oblikovati v velike inovatorje. OK, razumem, da vsaka pravljica zahteva svoj čas (ali pa ga zahtevajo malčki, nekaj bo že na tem), a še vedno verjamem, da ima hkrati tudi moč, da nas razprtih rok pričaka na nezavedni ravni – na tej ali oni strani razvojne meje. Tudi glede živalskih likov, ki v pravljicah zastopajo človeške interese, je tako, da na simbolni ravni prikazujejo človeške kvalitete (ali pa pomanjkanje le-te), z njihovo pomočjo pa otrok išče vedenje o svetu in išče sebe. Pa smo tam – mi je res uspelo, da sem vodo spet potegnila na svoj mlin?! Nepoboljšljiva sem. Kakorkoli. Vsaka knjiga je boljša od nobene knjige (z izjemami, jasno, izjeme potrjujejo pravilo). Petra nam je pokazala tudi, kako naj bi malčka učili listati knjigo s celo dlanjo – torej tako, kot je zanj najlažje, kar se mi je zdelo sploh fino. In to brez slinjenja blazinic, kot so znale delati naše babice, hehe.

Ura našega druženja je minila kot blisk. Prijetno vzdušje in umirjeno okolje, ki ga mame, bolj vajene zvokov nape in brbotajoče vode na štedilniku, nismo vajene, sta naredila svoje. Le damica je bila utrujena. Tako zelo, da je je že med vožnjo zmanjkalo. Še dobro, tako sem lahko v miru strnila zadnjih 60 minut. Malo sem prvič opazovala na tak način – v interakciji z drugimi pleničkarji (če njihovemu so-bivanju v istem prostoru sploh lahko rečemo interakcija). Predvidevam, da bodo urice montessori tudi njej razširile (mini) obzorja, saj je zvedava in radovedna. Odkar nam jo je Petra pokazala, se z Malo vsak dan smejeva bibariji Medved stopa in počasi copa-copava naproti tistemu dnevu, ko bo tudi naša dojenčica marsikaj zmogla že sama. Do takrat pa se nadejam še kakšne epizode srečanj s pedagogiko montessori. Iz otrok namreč izvablja samozavest, ki izvira iz spoznanja, kaj vse zmorejo. Česa vse smo lahko še zmožni, pa bomo izvedeli le, če se ne bomo držali samo ustaljenih vzorcev za (varnimi) domačimi zidovi. 😉