Zakaj moram v šolo? me je nekega poletnega dne, obsijanega s svobodo počitnic, vprašala Mici.
Da boš izvedela še več neverjetnih stvari o naravi in svetu, da boš še več in še bolje računala in predvsem da se boš naučila brati! Veš, kako krasno bo, ko boš sama prebirala vse tiste knjige, ki jih zdaj še ne moreš!
Jaz že znam brati, me je pogledala z resnim obrazom.
Ja, znaš, ji enako resno prikimam. Znaš prebrati svoje ime, sestavljeno iz par črk, in ati in mama. In če se zelo potrudiš, črkuješ krajše besede in jih bolj ali manj pogumno ter bolj ali manj prepričano povežeš v zloge, te pa v besede. To znaš. Tako se začne. Zlog po zlog, besedo za besedo. Vem, da boš nekoč bralka. Ta nekoč je vsak dan bližje, šola je že tako blizu, pred nosom, da jo vonjam kot vonjam mulj jezera, ob katerem živimo.
Zdaj se bodo leta skrčila za par konfekcijskih številk in zletela mimo, še preden se bom prav zavedla, da jih več ni. Zato že danes, čeprav se zdi, da čas prehitevam po desni, dajem na kup tiste zgodbe, ki jih želim Mici zvezati v culo, ko bo začela kukati iz domačega gnezda.
Pred mano raste krtinovec imenitnih knjig. Kopljem za nepogrešljivimi naslovi, ki so sredi otroštva v meni prižgali ognjemet, kopičim (mlajšim letom primerne) knjige, ki so se me v zadnjih tridesetih (in več) bralnih letih oklenile nekje globoko v prsih, in izbiram med tistimi knjižnimi poslasticami, zaradi katerih sem postala čistokrvna bralka, kakršna sem. Na kupu bodo samo najtaboljši primerki, jasno, tudi jaz imam svoj limit – bančni in prostorski.
Med zadnjimi biseri, ki so nov dom našle na mojih policah, je, recimo, Dahlov magični svet. Matilda (Roald Dahl, Mladinska knjiga) malo simbolično malo pa čisto konkretno budi ljubezen do branja in znanja. Brez Matilde si cule knjig za popotnico dekletu v širni svet ne znam predstavljati. Za skupno branje in skupno potovanje (s prikupnim fantom, včasih nadležno, večino pa nenadomestljivo sestro ali ostarelo materjo) sem izbrala Edwarda Tulana, ki nosi v sebi tisto nekaj “kar zdravi – strta srca, osamljena srca, otopela srca. Stara srca. Ne toliko po letih kot po številu brazgotin” (Čudežno potovanje Edwarda Tulana, Kate DiCamillo, KUD Sodobnost International). Izjemen vtis je namen naredila (zaenkrat) trilogija Čudo (R. J. Palacio, Založba Ocean) – “polna je kislih in sladkih zakladov in čudes v vseh možnih oblikah (ki si jih je lahko ali pa docela nemogoče predstavljati), kot je vsega lepega in hudega polno življenje“. In ko bo moje odraščajoče dekle na križpotju potrebovalo nekoga, da “obrise ljubezni najde v vsaki, tudi najbolj nezavidljivi ali srce parajoči situaciji (kako pogosto se to zgodi nam, navadnim smrtnikom?) in da z izbranimi besedami v vsako branje znova zaseje seme topline“, ji bom v roke potisnila Ljubezen (Matt de la Peña, Založba Ocean). Spogledujem se tudi z izjemnim primerkom mojega soimenjaka Wojciecha Grajkovskega – Drevesa bi lahko raziskovali ure in ure, pa bi Mici vsakič znova naletela na kakšen fascinanten podatek.
Te (pa ne samo te) bodo med drugimi delale družbo Piki Nogavički, Malemu princu in Kradljivki knjig, predvsem pa Mici. In par let kasneje Mali.
Daleč so počitnice, ko sem dneve namesto v pustolovskem duhu v naravi prebila z nosom v pustolovskih knjigah. Kakšna bodo Micina poletja, ne upam trditi. Preveč samosvoja je, da bi lahko napovedala, v kakšno osebo se razvija. Veliko mene je v njej, a še več je nje same. Še dobro. Za svoja vprašanja lahko odgovore najdeš samo sam.