Kdaj ste se nazadnje zazrli v neznančev obraz? Skrivoma, jasno, skoraj slučajno. Koliko časa ste potrebovali za presojo njegovega videza, kako hitro ste (polni predsodkov in stereotipnih prepričanj) vedeli vse o njem?

V rokah držim knjigo Lise Aisato (založba Ocean). Bralca v slikanico sprejme pisana druščina, nagnetena v dvigalu. Frisi z vseh vetrov. Povzpetniški, polikani, prezrti. Med njimi ždi majhna, skoraj nevidna tožibaba. Nebodijetreba zleze v vsak kotiček zasebnega sveta (lahko si mislite, da ji uide toliko kot sosedi, ki se je malodane že skoraj zlila z zavesami).

Torej. Tujci, stlačeni v dvigalo kot sardine. Ujeti v momentu vsak strumno vztraja v lastni predstavi za vse ostale. Malo pa tudi zase. Včasih je realnost težko sprejeti. Ker ni dovolj estetska. Ker se ne ujema z idealom, h kateremu stremimo. Ker ni družbeno sprejemljiva. Ker se je lažje skriti za sivo, dolgočasno povprečnostjo.

Slikanica Knjiga tožibaba je eno tistih univerzalnih branj, ki jim rok trajanja nikoli ne zastara. Če ne s slikovito naslovnico, nas ujame s povabilom v zasebnost, ki je nepovabljenih očem praviloma skrita. V kiticah z gladko utečeno rimo razkriva, da se za prav vsakim popolnim obrazom, za še tako popolno držo skriva nekdo … malo manj popoln. Sporočilno bogata Tožibaba bralca prepriča s humornim, tudi samokritičnim glasom, ilustracije pa z razgibano hudomušnostjo s prstom kažejo na vse, kar se ne sme (ali ne spodobi) izgovoriti.

Potreba po tem, da dajemo vtis popolnosti, odličnosti, je v sodobnem človeku zakoreninjena bolj, kot si upa priznati. Misteriozna je ta percepcija skrivanja za masko. Za ene enkrat na leto, na veliko in v stilu, ker te tradicija odnese. Hočeš nočeš, pustni duh je v tebi. Drugim pazljivo, po meri ukrojena vsakodnevna popotnica skozi življenje – ko rutina preraste v navado, navada pa kreira novo realnost. Ali “realnost”. Pa je maska še vedno maska, človek pa je krvav pod kožo …

In knjiga? Ta je odlična (ne da bi ji odličnost bilo treba hliniti). Carska. Za čisto desetko.

Hawk, povedala sem. Čakam, kaj bosta dodali bučki. Mala zija v tožibabo. Takoj opazi muho, ki se mojim ne več rosno mladim očem skoraj nevidno smuka po vsaki strani knjige. Reži se zmaju, zadekanemu pod odejo s srčki, in pujsom zdolgočasenega pogleda. Vsaka stran jo fascinira. Raziskuje in komentira, kot bi za to bila plačana. (Pozabi, miška, nič ne bo z liziko, škodi zobem!) Spodbujam jo, vse enkrat pride prav. Pri Mici razmišljam že malo drugače, ker jo jezik zadnje čase vse preveč srbi. Mici kot Mici ne more biti tiho. Sploh takrat, ko je nihče ničesar ne vpraša. Še najraje kontrira tamali, iz čistega dolgčasa. Sparkira se na zadnji strani slikanice in me, tik preden knjigo zapre, pogleda s priprtimi očmi: »Kdaj boš kupila Tožibabo dve?« Delam se, da ne razumem, skrita za fasado zaposlene gospodinje z nujnimi opravki. »Tukaj piše, da bo še ena!« poudari besedo za besedo. Šefica.

Knjiga tožibaba nič ne ovinkari.

V njej se najdemo vsi – mladi, stari.

Mišičasti mačoti srepega pogleda,

vzgojiteljice prve klase – prvega razreda.

Tipitopi dame

kot iz reklame,

učenjaki – taki in taki,

deklice s strumnimi koraki.

Vse to je le fasada!

Ozrite se okrog v namalane obraze. Taka je navada.

Iščete popolnost? Zaman.

Kot bi gledal skozi Facebooka ekran: malo realen, malo zlagan.